Tridesetih let XX veka v Kraljevini SHS bilo je migracije slovenskega prebivalištva iz rodne Slovenije v Banat, v Belu Crkvu. To so bili Slovenci različnega poklica in stroke:visoka vojana lica, carinici, železničari, finance, avijatičari, zidarji in še drugih strok. Nekateri od njih so preživeli ujetništvo v Drugi svetovni vojni v Nemčiji. Veliko število njih je do kraja življenja ostalo v Beloj Crkvi. Danes v Beloj Crkvi živijo njihovi potomki in tudi oni so poročeni in živijo v mešovitom braku.

Po naselitvi v Vojvodini so slovenski kolonisti ustanovili svoja prosvetna društva in šole, v katerih so poučevali slovenski učitelji kolonisti.Tako so na primer v Gudurici že leta 1946 ustanovili prvi, drugi, tretji in četrti razred slovenske osnovne šole z okrog 60 učenci. Ti oddelki so obstajali vse do leta 1955, ko so jih zaradi pomanjkanja slovenskih učiteljev ukinuli. Tudi v Vršcu, Veliki Gredi in Banatskem Plandištu so kmalu organizirali štirirazredne slovenske osnovne šole z dvema učiteljami, ki pa so jih do leta 1954 vse ukinili. Glavni vzrok za to je bil ob pomanjkanju slovenskih učiteljev tudi ta, da so slovenski otroci že obvladali srpski jezik in tako niso več čutili po slovenski šoli.